Brez slike

Dan, ko ti gredo stvari narobe. No, kar nekaj jih je že. Dogajajo se stresi v službi, pa sodelovanje z drugimi službami, ki odločajo o določenih pravicah, pa sploh ne vedo zakaj so tako  odločili, pa ti povejo v odgovor, da zato, ker je sodelavka tako rekla. A se ne zavedajo, kaj povzročijo s svojimi neutemeljenimi odločbami še dodaten stres človeku, ki naj bi bil brez njega in potem traja celo večnost, da ga zopet spraviš k sebi. No, potem je še današnji dan, ko sem vse podatke vnesla v bazo in je bilo tipi topi, so pri prenosu izpareli - dobesedno. Mislila sem, da me bo kap - direktno. Ostala sem brez sape. Računalničar me je potolažil, da se tudi to lahko zgodi in da mi ne preostane nič drugega kot ponovno vnašanje. No, svoje sem uspela vse ponovno vnesti, a ostanejo mi še podatki še dveh sodelovk. In rada bi imela v četrtek dopust?! Bo treba delat, bo treba delat.... Ja šefici nisem nič omenila, tudi jutri ji bom modro zamolčala (če ne bo nič vprašala, ne bom nič rekla). Tolažim se, da nisem ne prva ne zadnja, ki se ji je to zgodilo in ne edina. Če ne delaš, ne grešiš. Takšno je pač življenje.
Doma me triletnik vsak večer spravlja ob živce in potem me toplo objame in mi pove, da mu je zabavno gledati mene, ko se jezim. Meni pač ni zabavno vsak dan preoblačit posteljnino, ker teče s čevlji v sobo in jo pohodi. Kazen ne zaleže. Danes je bilo zvečer joka, da ne bo na umazanem spal, ampak sem se odločila, da je ne preoblačim. In ni risanke krtek.
No, potem je tu  še moja fotografska  kartica, ki je moj računalnik očitno ne mara neč ali pa ona njega in slike nočejo same skočit na računalnik. Zadnje čase mi peša vid, kljub temu da sem iz naftalina potegnila očala in jih nosim večino dneva. Sin se je že navadil, čeprav je bil sprva zelo proti, ker so stara in triletnik misli, da mora biti v življenju vse novo. No, možiček je druga zgodba, njemu je zelo všeč, da imam očala.
Ah pa gužva, po mestu, dobro, da jo lahko vsaj malo obvozim. Če ne živiš v Ljubljani oz. kakšnem velikem mestu, je pač nisi vajen. Pri nas že drugi teden popravljajo cesto na glavni ulici. To je videti tako, da samo za vključitev na glavno cesto potrebujem 15 minut, če imam seveda srečo. V službo in vrtec se vozimo čez hribe, da pridemo pravočasno. Moram pa pohvalit cestarje, da tokrat tudi sproti polagajo asvalt in delajo res s polno paro. Upam, da bo ko bo zgrajen še en most bolje.
In vijaki, po domače šraufi, ki jih iščem po trgovinah. Niso navadni, no šraufi že, ampak morajo imeti slepo matico in ne smejo biti predebeli in ne predolgi in ne prekratki ali pa kovica tapetniška, ki pa mora biti velika po mojem vsaj 42, a imajo le 36. In kaj naj sedaj? V jok pa na drevo. Ampak bom jih nekje zvohala, al pa bom našla "hips and triks" (tele besedice so mi postale zelo všeč od kar mi jih je gospod Magdalenc zaupal - izobraževanje, ki ti ostane še dolgo v spominu in velik odneseš z njega). Verjetno bo zadnja varianta, ker mi tudi brskanje po internetu za mojimi šraufki ne pomaga. Ena rešitev sta še moja strica z velikimi škatlami starih šraufov, morda pa tam tiči zaklad. Ja, v naši družini ima vsak neko škatlo z nečim, navadno tisto kar je počel v službi al je pa njegov hobi šraufi, gumbi, začimbe, barve, žeblji, prejica - ta je bila v veliki škatli, volna pa v še večji.
No, izlila sem svoje počutje zadnjih dni. Če tako pogledam, mi je sedaj čisto jasno, zakaj imam zopet težave z želodcem in kislino. No, bo bolje jutri zjutraj ob kavici in vonju španskega bezga. Babica je temu grmu rekla holer. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem izbrskala njegovo ime.
 Ali kaj ustvarjam? Ja, album, gre proti koncu, ampak, še ni na koncu. Želim si, da bi ga zaključila. Mal sem se ga najedla. Priznam, da me je mal vrgel tud v depresijo in jokanje. Tako pač je, če delaš album o nekom, ki ga ni več, pa si želiš, da bi bil še vedno tu s teboj in te stisnil k sebi na prav poseben način, ko to najbolj potrebuješ.