ponedeljek, 30. april 2012

Škatlica - izziv #54

Včeraj je bil kar ustvarjalen dan zame. Zjutraj je nastala kokosova potica in celo moj sin jo je, ker je notri čokolada. Recept za njo sem dobila v prilogi časopisa Nedelo in ga preverila še pri prijateljici in je natanko tak kot njen. Tako sem  pekla brez skrbi. Moj recept mi namreč ni bil všeč, ker je kokos ostal presuh.


Sedaj sledi še ledena torta, čakam, da se sinek zbudi, da bo moj veliki kuharski pomočnik. V tem času pa sem končno dokončala škatlico. Ja, nekoliko je bila ves čas na strani in so se določeni izdelki vrinili pred njo.
Škatlica je prijavljena v Craftalnico izziv #54 črte.


nedelja, 29. april 2012

Modro

Modro je naslov aprilskega izziva na fb Ustvarjalnega dotika. Saša me je nagovorila, da sodelujem v tokratnem izzivu. Čestitka je nastala kod dodatek škatli v kateri bo darilo za mojo ljubo teto. Škatlo vam pokažem drugič, ker še ni dokončana. Manjka še nekaj dekoracije. Osnovo za čestitko sem izdelala že pred mesecem, a je takrat nisem uporabila, ker se mi ni zdela vredu. Odtis Magnolije mi je donirala, kdo drug kod moja prijateljica Saša, pobarvala sem jo z akvarelnimi barvnimi svinčniki in vodnim čopičem. Odtise sem naredila z blazinico ancient page cobalt, senčila sem z ancient page chocolate. In to je to.




Družbo mi še vedno dela omamni vonj španskega bezga.

ponedeljek, 23. april 2012

Brez slike

Dan, ko ti gredo stvari narobe. No, kar nekaj jih je že. Dogajajo se stresi v službi, pa sodelovanje z drugimi službami, ki odločajo o določenih pravicah, pa sploh ne vedo zakaj so tako  odločili, pa ti povejo v odgovor, da zato, ker je sodelavka tako rekla. A se ne zavedajo, kaj povzročijo s svojimi neutemeljenimi odločbami še dodaten stres človeku, ki naj bi bil brez njega in potem traja celo večnost, da ga zopet spraviš k sebi. No, potem je še današnji dan, ko sem vse podatke vnesla v bazo in je bilo tipi topi, so pri prenosu izpareli - dobesedno. Mislila sem, da me bo kap - direktno. Ostala sem brez sape. Računalničar me je potolažil, da se tudi to lahko zgodi in da mi ne preostane nič drugega kot ponovno vnašanje. No, svoje sem uspela vse ponovno vnesti, a ostanejo mi še podatki še dveh sodelovk. In rada bi imela v četrtek dopust?! Bo treba delat, bo treba delat.... Ja šefici nisem nič omenila, tudi jutri ji bom modro zamolčala (če ne bo nič vprašala, ne bom nič rekla). Tolažim se, da nisem ne prva ne zadnja, ki se ji je to zgodilo in ne edina. Če ne delaš, ne grešiš. Takšno je pač življenje.
Doma me triletnik vsak večer spravlja ob živce in potem me toplo objame in mi pove, da mu je zabavno gledati mene, ko se jezim. Meni pač ni zabavno vsak dan preoblačit posteljnino, ker teče s čevlji v sobo in jo pohodi. Kazen ne zaleže. Danes je bilo zvečer joka, da ne bo na umazanem spal, ampak sem se odločila, da je ne preoblačim. In ni risanke krtek.
No, potem je tu  še moja fotografska  kartica, ki je moj računalnik očitno ne mara neč ali pa ona njega in slike nočejo same skočit na računalnik. Zadnje čase mi peša vid, kljub temu da sem iz naftalina potegnila očala in jih nosim večino dneva. Sin se je že navadil, čeprav je bil sprva zelo proti, ker so stara in triletnik misli, da mora biti v življenju vse novo. No, možiček je druga zgodba, njemu je zelo všeč, da imam očala.
Ah pa gužva, po mestu, dobro, da jo lahko vsaj malo obvozim. Če ne živiš v Ljubljani oz. kakšnem velikem mestu, je pač nisi vajen. Pri nas že drugi teden popravljajo cesto na glavni ulici. To je videti tako, da samo za vključitev na glavno cesto potrebujem 15 minut, če imam seveda srečo. V službo in vrtec se vozimo čez hribe, da pridemo pravočasno. Moram pa pohvalit cestarje, da tokrat tudi sproti polagajo asvalt in delajo res s polno paro. Upam, da bo ko bo zgrajen še en most bolje.
In vijaki, po domače šraufi, ki jih iščem po trgovinah. Niso navadni, no šraufi že, ampak morajo imeti slepo matico in ne smejo biti predebeli in ne predolgi in ne prekratki ali pa kovica tapetniška, ki pa mora biti velika po mojem vsaj 42, a imajo le 36. In kaj naj sedaj? V jok pa na drevo. Ampak bom jih nekje zvohala, al pa bom našla "hips and triks" (tele besedice so mi postale zelo všeč od kar mi jih je gospod Magdalenc zaupal - izobraževanje, ki ti ostane še dolgo v spominu in velik odneseš z njega). Verjetno bo zadnja varianta, ker mi tudi brskanje po internetu za mojimi šraufki ne pomaga. Ena rešitev sta še moja strica z velikimi škatlami starih šraufov, morda pa tam tiči zaklad. Ja, v naši družini ima vsak neko škatlo z nečim, navadno tisto kar je počel v službi al je pa njegov hobi šraufi, gumbi, začimbe, barve, žeblji, prejica - ta je bila v veliki škatli, volna pa v še večji.
No, izlila sem svoje počutje zadnjih dni. Če tako pogledam, mi je sedaj čisto jasno, zakaj imam zopet težave z želodcem in kislino. No, bo bolje jutri zjutraj ob kavici in vonju španskega bezga. Babica je temu grmu rekla holer. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem izbrskala njegovo ime.
 Ali kaj ustvarjam? Ja, album, gre proti koncu, ampak, še ni na koncu. Želim si, da bi ga zaključila. Mal sem se ga najedla. Priznam, da me je mal vrgel tud v depresijo in jokanje. Tako pač je, če delaš album o nekom, ki ga ni več, pa si želiš, da bi bil še vedno tu s teboj in te stisnil k sebi na prav poseben način, ko to najbolj potrebuješ.

petek, 13. april 2012

Kuža

Za zajci so na vrsti kužki. Če nimaš pravega, potem se tolažiš tudi s takšnim iz blaga. Sinek gre po mojih stopinjah. Pri treh letih si želiti imeti psa. Ker za psa v stanovanju ni prostora, mi je sodelavka naredila kužija. Seveda ima naš kuža flex, da ga vodi na sprehode po stanovanju. Po njenem povečanem kroju sem ga naredila tudi sama za prijateljičinega sina. Original pa sem našla tule in je bil dolgo časa med mojimi zaznamki, da bo nekoč prišel na vrsto. Pri končni izdelavi mi je pomagala sodelavka, ker sem nekaj zašuštrala.





sreda, 11. april 2012

Book box


Tokrat sem izdelala book box za osebo, ki je kljub svoji starosti še zelo vitalna in aktivna. Upam, da bom sama šla po njenih stopinjah. Z izdelavo sem začela že v ponedeljek popoldan, v torek zjutraj je šlo sestavljanje, na koncu malo na hitro, zaradi česar z izdelkom nisem najbolj zadovoljna, saj so nekatere stvari narejene površno. Hitrost se ni izkazala za dobro stran. Zopet nisem poslušala svoj notranji glas, da imam še dovolj časa. Res sem ga imela, saj je rojstni dan šele jutrni in ni bil včeraj. Tudi fotografirala sem zelo nahitro.  Hitela sem zaradi čvekanja, ki sem ga bila potrebna in ga ne obžalujem, le upam, da bova čimprej ponovili. Od kar je moja draga Saša na porodniški si piševa le smse in ni več jutranjega ustvarjalnega čvekanja v službi. To pa zelo zelo pogrešam.




ponedeljek, 2. april 2012

Velikonočni zajec

Letos sem se odločila, da bo krasil stanovanje velikonočni zajec. Kljub temu, da v začetku leta pregledam vse praznike, moje priprave na njih ponavadni ne potekajo kot bi si želela, ampak je vse v zadnjem trenutku. Posledično tudi zato, ker se je skrojen zajec najprej teden dni vozil v avtu, ker sem vsakokrat pozabila zavit v trgovino po oranžen filc. Nekaj pa je imela vmes pomladanska utrujenost. No, po 4.4. naj bi bilo vse lažje in ne bo toliko zastojov, vsaj tako pravijo zvezde. Upam, da bo držalo in bom izpolnila star dolg do mojega delodajalca.

 

 Načrt za zajca sem našla tule. Šivala sem malo s šivalnim strojem (seveda s sinovo pomočjo in atiju je tudi razložil, da je videl na internetu zajca in ga je hotel imeti in njegova pridna mami ga je poslušala, ni imela gluhih ušes), malo na roke. Korenček pa sem naredila po škatlici, ki sem jo dobila za novo leto. Nisem mojster v izdelovanju škatlic, zato si zanimive, ki jih dobim v dar shranim in razstavim, da jih kasneje sama uporabim. Sedaj sledi še finiširanje drugih izdelkov.