Odštevanje

Ja, sedaj je čas za odštevanje - koliko dni še. Pa ne samo do novega leta, ampak tudi do poroda. Pri nas je to sedaj vroča tema. Ko izračunaš datum poroda, se ti zdi daleč - tam nekje. Nato pa na hitro mine. Manjka mi le še teden dni. Ko hodim naokoli, velikokrat slišim, zakaj ne bi raje počivala, pa ne hodi predaleč, a imaš s seboj telefon, če boš kaj rabila kar pokliči. No, saj ne da mi ne paše ležanje, sedaj bolj kot kdaj koli prej. Le, da je tudi v gibanju in svežem zraku nekaj. Edina stvar, ki se jo izogibam, je vožnja z avtomobilom, saj se mi zdi, da ne obvladam vsega (pogled nazaj je zelo omejen, pa nočna vožnja je sedaj grozna). Kadar po telefonu kličem moža, je njegova prva misel nenavadna bolečina - popadki, če me on kliče in se takoj ne oglasim, je že panika.

Jaz pa bi rada še uživala v zadnjih dnevih nosečnosti in si nabrala moči za porod in materinstvo v drugo. Ne želim si še roditi, drugo leto bo pravi čas.

Še fotke skritih daril

Ja, danes je pri nas bil Božičkov pomočik - moj sin, ki je delil  mini darilca sorodnikom in prijateljem oz. osebam, za katere je on smatral, da si jih zaslužijo. V darilu je čajna svečka in čokoladen everček. Moja darila za sodelavke so vsebovala dišeče smrečice, ki lahko krasijo novoletno jelko ali pa najdejo mesto v omari in odganjajo molje. Čeprav večina uporablja v tem času rdeče bel karo, je meni ljubši roza bel. Sivka je izpod Gorjancev, ker bo moj vrt zaživel šele spomladi in na njem bo zagotovo opojno dišeča sivka. Pogled na sivko polno čebel in metuljev je nekaj čarobnega. Komaj čakam.

Ja, pa še darila za otroke, za Žana in Evo žirafi. Narejeni sta po enakem kroju kot sinova iz te objave.

Žirafi prijavljam tudi na izziv v craftalnici.

Ko pogrešaš čvekanje

Od vsega na porodniški najbolj pogrešam čvekanje. Sicer ne veljam za najbolj zgovorno osebo, ampak pogrešam čvek, čvek in še enkrat čvek. Včeraj sem si dala duška. Obiskala sem moje punce v službi, ki so čudovite. Imajo velika srca in zlate roke. Moj Božiček jih je malo pocrkljal z uporabnimi darilci. (Vsebino pokažem po božiču.)

Načrt za izdelavo trikotnih škatlic sem našla tule.
Danes sem reciklirala obleko, ki mi je pred časom padla v oko in je potem po malo daljši poti priromala do mene. Blago je zelo tanko, a s podlogo uporabno za izdelavo dišečih smrečic, ki so napolnjene s sivko. Namenjene so ženskemu delu sorodstva.

Kriza je mimo

No, včeraj popoldne se je zgodilo, da je kriza s porodniško minila. Natančneje odnesla sta jo moja teta in stric in to daleč na Gorjance, kjer jo bosta zakopala pod debel hrast, da ne bo kam ušla. Uživam. Srečna sem. Danes, sicer ne naspana, ampak doma, doma, doma. Zjutraj mi ni treba drgniti leda z avta, že to je zelo velik plus.
Včeraj sem pofotkala še neobjavljene izdelke, ki so že nekaj časa na mizi. Najprej sta voščilnici. Letos sem spravila skupaj le dve. Ena je že odletela v Avstralijo, druga pa še čaka, na svoj polet (malo bliže).

 Od poletja mi je ostalo še nekaj peščic sivke, ki se je vlekla po vseh možnih kotih. Sedaj pa je spravljena na varno in službo bo dobila v omari.

Sašin Miklavž (upam, da bo kmalu pokazala na svojem blogu) nas je prijetno presenetil z ličnimi darilci. Škatlice, ki jih je naredila so mi bile zelo všeč, predvsem pa so zelo preproste za izdelavo. Ker želi sin deliti darila za Božička - kot njegov pomočnik, sva se lotila dela. V darilu pa je sladko presenečenje.

Potem pa je tu še nekaj sladkega in zasneženega za konec. Kroglice iz suhih fig s katerimi je bil Miklavž radodaren in jih je potrebno spraviti v promet.

Recept je preprost. Potrebuješ: 200 g suhih sliv ali fig, 100 g orehov, lešnikov ali mandeljev, 100 g keksov, sok 1 pomaranče, 1 vanilijev sladkor in kokosovo moko za povaljanje. Priprava: vse sestavine (razen kokosa zmelji skupaj in dodaj toliko pomarančnega soka, da lahko maso oblikuješ v čvrste kroglice, ki jih povaljaša v kokosovi moki.

Končno dočakala porodniško

Kljub vsem zdravniškim napovedim, naj bi zadnje tromesečje preživela na bolniški, sem vztrajala in prišla do porodniške brez bolniške. Zasluge imajo moje čudovite sodelavke, ki so delale tudi kaj namesto mene. Že danes, jih pogrešam. Toliko bolj, ker nekatere sploh ne bom več videla, ko se vrnem s porodniške. Ah, ta politika in javna dela. Štala, če mene kdo vpraša. No, ker sem imela včeraj še dopust, sem izkoristila, da dokončam vsaj en izdelek. Sinov ptič izgleda takole:

V pomoč mi je bil tale blog.
Današnje dopoldne, pa smo se greli ob peki medenjakov, ki naj bi bili za božično darilo. A bo treba peko prej ponoviti, saj kopnijo bolj kot sneg. Sem pa vesela, da sem se jih lotila. To so moji prvi medenjaki, vedno sem si mislila, da to je preveč komplicirano, da ne bom znala. Ja, ja, spet so sodelavke imele prste vmes, tako z recepti kot z nasveti pri peki. Vračam se v svoja dvajseta leta, ko sem kar veliko pekla.