Malo boljše

Ja, od moje obljube na začetku, ko sem začela pisati blog ni nič. Priznam. Ne objavljam enkrat na teden. Ustvarjam zelo, zelo malo. Nekaj imam nedokončanih izdelkov, saj ni energije. Ja, nosečnost mi je pokazala zobe. Kar ne morem se sprijazniti, da ni enaka kot je prejšnja. Zjutraj se komaj sestavim, da grem v službo in nekaj nardim. Slabost in slabost. Na srečo se je vsaj bruhanje umirilo. Kuhanje kosila mi dela ogromne preglavice, saj vse "smrdi". No, pa jaz bi ves čas jedla le zelenjavne juhice, preostali člani pa največ enkrat na teden. Vsi si morajo kar naprej umivat zobe ali pa ne smejo v mojo bližino, ker me moti ustni zadah. Zvečer. Ja, takrat pa se začne premetavanje po postelji, ker nikakor ne najdem ugodnega položaja za spat. Potem je nočno vstajanje in budnost od tretje ure zjutraj. In naj mi še nekdo reče, da je nosečnost lepa. Za piko na i pa ima mož idejo o selitvi. No, če ne spim, ker mi nagaja nosečnost, je drugi razlog njegovo sekiranje o selitvi in novih stanovanjih. Ja, tarnam in tarnam.